|
Veliko nas je, ki se od tistih, ki smo jih imeli radi, poslovimo z besedami, ki izkazujejo ljubezen in spoštovanje. Vso lepoto in bolečino naših čustev najpogosteje izrazimo z verzi, ki jih bo duša pokojnika (pokojnice) znala ceniti in jih bo nesla s seboj in ki bodo nam ali svojcem vsaj malo olajšali žalost in bolečino. Naj vam naši verzi za sožalje olajšajo žalostne trenutke in spregovorijo namesto vas. Ob izgubi starša Ob izgubi otroka | Lep, vroč in dolg poletni dan, a tragično zaznamovan je bil, ko utihnil je tvoj glas, in si za vedno odšel od nas. Jok, solze, žalostni vzdihljaj ne vrnejo te nam nazaj. Le nemo nam pogled strmi v te tvoje blage, ugasle oči. Usoda tvoja tragična nas je pretresla v dno srca. Le malo sreče si užil, za svojo smrt premlad si bil! Bolezni, stiske, revščina bile so ti popotnica. Življenju si le to dajal, kar zmogel si in kar si znal. Adijo, očka ljubljeni, ljubezen naša ti sledi! Naj bosta mir in Bog s teboj! Uživaj blaženi pokoj! | Ko si me rodila, si me nežno objela. Rodila se je najina govorica objema. Za objem sta vselej potrebna dva. Koga bom objela sedaj, ko sem sama? Ostal mi je le objem slovesa, ki šepeče: "Zbogom, moja mama." | Življenje kdaj kruto se z nami igra – nam kdaj kaj podari, pa tisto spet vzame, s tem nož nam zasaja v sredino srca, pretežka bremena nam daje na rame! V teh bridkih trenutkih čustvujem s teboj, želeč, da usoda bi te ne zlomila. Morda pa – kdo ve – za duhovni razvoj preizkušnjo to kruto ti je namenila?! Čeprav preizkušnja neznosno boli, usoda obliže že zate pripravlja. Ko tema odide, nov dan se rodi, in spet nova sreča se zate najavlja. Čeprav ti težko je, zdaj sredi poti, ne oziraj nazaj se! Pogum in moči usmeri v prihodnost, ki čaka te že, saj skupaj s soprogom ti uspelo bo vse! | | Prazen dom je in dvorišče, naše oko zaman te išče, ni več tvojega smehljaja, utihnil je tvoj glas, bolečina in samota sta pri nas. Zato pot nas vodi tja, kjer sredi tišine spiš, A v naših srcih ti živiš. | Ob izgubi partnerja | V vsej nemi bolečini srce še ni dojelo, da te nebo je vzelo, najdražji in edini! | Molče s solzami se borimo, "Naj bo le mora!", si želimo. A žal, nebo nas ne posluša – od žalosti boli nas duša. Iskreno izrekamo sožalje – a kaj – življenje teče dalje! Bridkost prežene ti le čas, ko spet bo veder tvoj obraz. Ljubezen tvojega moža v življenju te bo spremljala, saj vdano moževo srce v resnici nikdar ne umre! | Globoko se v sebi s teboj žalostimo, da čas ti ozdravi vse rane, želimo. Iskreno sožalje izrekamo ti – naj v srcu najdražja ti večno živi! | | V okviru črnem obvestilo presunilo nas je nemilo. Soprogu le kak dan nazaj v očeh ugasnil je smehljaj. | Kruto je bilo in nepričakovano – kot rezilo noža je zarezalo v srce, ker čez noč si dragi odšel v neznano! V srcih je le bolečina in v očeh solzé.
| Ob izgubi bližnjega | Ob izgubi bližnjega Niti zbogom nisi rekel, niti roke nam podal, a v naših srcih za vedno boš ostal. | S svojim smehom vsakega osrečiti si znal, a pred usodo sam nemočen si ostal. | Na svetu mnogo je poti, a samo ena vodi tja, kjer boš ti, po tej poti za teboj pridemo mi vsi. | | Ko bolečina je prevelika se tudi solza posuši, le srce nemo kliče, zakaj tebe med nami več ni? Majda Novak | Ne metulj, ne beseda, ne sončni žarek, nič te ne bo ranilo. Spi. S.Lorca | Za boj z usodo ti je zmanjkalo moči, zato ljubezni si prepustil se, ki nate iz neba se zlila je, in spokojno svoje zaprl si oči. | | Tam, kjer si ti, ni sonca in ne luči, le tvoj nasmeh nam v srcih še živi. Nihče ne ve, kako boli, ko se zavemo, da te več ni. | Oko zaprem, v spominu vedno znova tebe uzrem. Nikjer te ni in to boli... Spomin na tebe večno bo živel, nikoli ti zares od nas ne boš odšel, v naših srcih večno boš živel. | Glej zemlja si je vzela, kar je njeno. A kar ni njeno, nam ne more vzeti. In to, kar je neskončno dragoceno, Je večno in nikdar ne more umreti. S.Makarovič | | Nihče ne sliši kadar jočem, nihče mi solze ne otre, nihče me nežno ne poboža in vse molči odkar te ni. Le kam naj svojo bol izlijem le komu dušo naj izlijem. | Noč, ki ne pozna jutra, ni tvoja poslednja noč. Nasledila se je z zvezdami posuta v očeh tvojih dragih, vsem, ki si jih ljubila nekoč. T.Pavček | Nisi se izgubil kot zven v tihoto, nisi odšel v nič in pozabo: po tebi merim stvarem pomen in tvojo pesem skušam peti za tabo. T.Pavček | | Ne joči več. Obriši solze. On je že onkraj groze in trpljenja. Ne moti mu miru - ne joči več. Najhujše breme breme je življenja. S.Makarovič | Mar prav zares odšel je tja, v neznano? Kako je mogel, ko smo mi še tu...? Nositi moramo vsak svojo rano molče, da mu ne zmotimo miru. S. Makarovič | Ločitev od dragih težko nas zadane, je težja še bolj, kadar smrt nam jih vzame. Učitelj – življenje – nas bridko uči: "Brez solz in trpljenja nihče ne živi!" A vendar se vredno nazaj je ozreti, življenje je vredno bilo preživeti. Edino življenje nas ves čas uči, da vredna resnica je več od laži. Odhoda najdražjih ni moč preboleti, in v sebi resnici ne da se verjeti. Celo, ko resnica na dlani leži, jo ves čas zanikamo, ker nas boli. | | Odhoda najdražjih ni moč preboleti, v sebi resnici ne da se verjeti. Celo, ko resnica ti v dlani leži, jo ves čas zanikaš, ker bridko boli. Globoko se v sebi s teboj žalostimo. da čas ti ozdravi vse rane, želimo. Iskreno sožalje izrekamo ti, naj v srci najdražja (najdražji, ali dragi_______) večno živi! | So Vsi, ki radi jih imamo, nikdar ne umro, le v nas se preselijo in naprej, naprej živijo, so in tu ostanejo. Janez Medvešek | | Med nami ljubljen bil si iz vsega srca – ljubljen bodi tudi tam, kjer si zdaj doma! | Čeprav tvoj glas se več ne sliši, beseda tvoja v nas živi, povsod te slišimo mi vsi med nami si. | Kdor živi v srcu svojih dragih, ni mrtev, še naprej ostaja navzoč v njihovem življenju. Immanuel Kant | Ostalo | Ob vaši izgubi, mnogo prerani, ki vedno srce le vsakomur rani, sožalje izražamo in bolečino, ker smrt prizadela je vašo družino! | Življenje je kot ladja, ki vse bolj se oddaljuje – ko ni je več, onstran obzorja kdo jo pričakuje. | Kadar človek umre, njegova luč ugasne ob jutranji zarji, vendar z njegovo smrtjo ne ugasne tudi sonce! Rabindranath Tagore | | Dober, plemenit človek, ki je z nami živel, nam ne more biti odvzet, kajti v našem srcu je zapustil svetlo sled svoje dobrote in plemenitosti. Thomas Carlyle | Spomin je kot pesem, ki v srcih odzvanja, spomin je kot cvet, ki nenehno poganja, spomin je svetloba, ki dušo obliva, spomin je ljubezen, ki v srcih prebiva! | Veter je odtrgal list z drevesa. Med številnimi je izbral le enega. Ta list, ki je bil del našega življenja, sedaj manjka. Vedno bo manjkal. | | Življenje sploh ni tisto, kar se zdi – je le korak na poti k večnosti! | Življenje je kot reka, ki v morje – smrt – se steka! | Kogar imaš rad, nikoli ne umre – Le daleč, daleč je... | | Največji ljudje so tisti, ki drugim dajejo upanje. Jean Jaures | Tolažiti je umetnost srca. Velikokrat je lahko tolažba samo v tem, da iz ljubezni molčiš in sotrpiš! Otto von Leixner | Življenje niso dnevi, ki so minili, temveč dnevi, ki smo si jih zapomnili. Paulenko | | Vsako človeško življenje je dar, četudi je kratko in krhko. Vsako življenje je dar, ki bo za vedno živelo v naših srcih. Elmar Simma | Ni smrt tisto, kar nas loči, in življenje ni, kar druži nas. So vezi močnejše, brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas. | Tiho,tiho mi,srce zaspi tam pod rušo, tam so tihi sin tam je mir, ki tu ga človek išče. K.H.Mocha |
|
Smrt in pogreb