Zapuščinski postopek je poseben sodni postopek, katerega namen je, da se ugotovi, kdo so pokojnikovi (zapustnikovi) dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine pripadajo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Fizična delitev zapuščine načeloma ni stvar zapuščinskega postopka, pač pa se v njem zgolj določijo deleži posameznih dedičev na zapuščini.

Zapuščinske postopke vodijo okrajna sodišča. Zapuščinski postopek začne sodišče po uradni dolžnosti, ko od matičarja prejme smrtovnico ali izpisek iz matične knjige umrlih. Ustrezna navodila prejmejo svojci v roku tridesetih dni od vpisa smrti v matično knjigo. Sodišče lahko odredi popis in cenitev zapustnikovega premoženja. Če je zapustnik sestavil oporoko, jo sodišče pred pričami razglasi. Stranke lahko v postopku dajejo dedne izjave (o sprejemu dediščine, o odpovedi dedovanju, …).

Zapuščinsko sodišče načelno ne rešuje spornih dejanskih vprašanj (npr. o tem, katero premoženje spada v zapuščino), pač pa stranke v primeru spora napoti na pravdno in nadaljuje postopek po odločitvi pravdnega sodišča. Zato se lahko zapuščinski postopek tudi ekstremno zavleče.

Zapuščinsko sodišče zaključi zapuščinski postopek z izdajo sklepa o dedovanju, s katerim razglasi dediče in njihove dedne deleže ter navede premoženje, ki spada v zapuščino. Če so se dediči sporazumeli o načinu delitve premoženja, sodišče tak sporazum vključi v sklep o dedovanju. Pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, razen če jim zakon priznava, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi.

Če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da spada v zapuščino, sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.