Človek se lahko izogne stroškom za lasten pogreb, svojcem in državi privarčuje pogrebnino, če svoje truplo uradno prepusti v znanstvene namene Anatomskemu inštitutu. Res pa je, da se za to možnost odločijo le redki.

Kdo so ljudje, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov prepuščajo v znanstvene in študijske namene medicini, smo povprašali predstojnika Inštituta za anatomijo Medicinske fakultete v Ljubljani prof. dr. Deana Ravnika.

"Darovalci, s katerimi se ob podpisu izjave o prepustitvi telesa že vrsto let srečujem, so praviloma izjemno zanimivi in prisrčni ljudje. Njihovo gledanje na smrt in na prepustitev je pogosto povsem drugačno, kot sem si predstavljal, preden sem z njimi prvič govoril. Ne glede na versko pripadnost in globino verovanja ali ateizem, so to veseli, dobrovoljni in življenja polni ljudje. Zmeraj znova sem presenečen, kako neobremenjeno se pogovarjajo o svoji prihodnosti kot o "študijskem objektu", o tem, kakšne "koristi" bo kdo imel od njihovega dobrega dela, in o tem, kaj bo z njimi, ko "jih bomo porabili". Pogovori z njimi dostikrat zaidejo tudi na čisto vsakdanje zadeve in težave, neredko pa prav od teh ljudi slišim kakšno prav prijetno šalo. Ljudje, ki podpišejo izjavo o darovanju trupla inštitutu, so stari od 18 let navzgor, k nam pa je prišla tudi že mama s polnoletnimi otroki in so tovrstne izjave podpisali kar vsi skupaj," pojasnjuje prof. dr. Ravnik. Na vprašanje, kaj se zgodi s podarjenimi trupli, pa odgovarja: "Telo darovalca fiksiramo (balzamiramo) v fenol formalinski raztopini, nato pa študenti pri secirnih vajah študirajo anatomijo, če ne dobijo za študij že pripravljenih preparatov. Posmrtni ostanki se ob koncu ciklusa vaj kremirajo in anonimno, brez govorcev, cvetja in zastav pokopljejo na ljubljanskih Žalah."

Kakšno je finančno nadomestilo za prepustitev telesa ob podpisu oporoke?

"Darovalci ne dobijo nobenega finančnega nadomestila. Edino, kar prejmejo, je prijazna pisna zahvala inštituta v imenu študentov medicine in stomatologije, bodočih zdravnikov in zobozdravnikov, ki se bodo osnov zgradbe telesa naučili prav s pomočjo številnih anonimnih darovalcev," pojasnjuje dr. Ravnik ob tem, ko poudarja, da je bila stoletja po svetu navada, ki je bila nato pogosto, tudi pri nas, vrsto let opuščena, da je v secirnicah ali pred njimi pisalo "Hic mortui vivos docent" - Tukaj mrtvi učijo žive. "Pri nas je pred secirnicami vrsto let pisalo "Za garderobo ne odgovarjamo", kar najdemo marsikje še danes. Pred nekaj leti smo kot tradicionalisti ta napis o "odgovornosti" opustili in ponovno v secirnice uvedli tistega, ki vanje tudi sodi."

Kaj storiti v primeru, ko se svojci s prepustitvijo po smrti, ki jo je želel darovalec, ne strinjajo?

"Izjemno redko, pa vendarle se zgodi, da se svojci z odločitvijo ne strinjajo in želijo imeti pogreb. Navadno gre za umrle in njihove svojce iz okolja, kjer so pogrebne slovesnosti predvsem zaradi tradicije nuja. V teh primerih se sosedje in znanci, če pogreba ni, sprašujejo, kje je pokojnik končal. Na željo svojcev inštitut od podpisane izjave odstopi, saj so ti že s smrtjo pokojnika dovolj prizadeti in ni nobenega pravnega razloga, da bi pri želji pokojnika inštitut vztrajal. Tu se sicer lahko postavlja etična dilema, ali je brezpogojno treba upoštevati željo in podpisano voljo pokojnika ali pa željo svojcev. Menim, da je prav, da želji svojcev ustrežemo," pravi dr. Ravnik. Ker pa darovalci velikokrat umrejo v bolnišnici, kjer se po smrti odredi obdukcija, se postavlja seveda tudi vprašanje, ali lahko in ali je etično truplo obduciranega darovalca zavrniti. "Nesporno je, da je z obdukcijo, če pustimo ob strani zdravstveni vidik, anatomiji narejena velika škoda. Večina organov, ki naj bi jih študent spoznaval, je uničena in neuporabna. Praviloma ostane za seciranje na voljo le še lokomotorni sistem. Kljub temu inštitut truplo darovalca prevzame, saj bi bila odklonitev neetična do volje darovalca in do svojcev, ki so za njegovo odločitev vedeli.

Podobni problemi in dileme se pojavljajo pri darovalcu, za katerega že iz popisa bolezni in navadno tudi kraja smrti vemo, da je bil hudo bolan in da so patološke spremembe take, da bo telo za pouk anatomije precej neprimerno. Enako je s tistimi, pri katerih od časa smrti do prevoza na inštitut poteče veliko časa in so posmrtne spremembe že tako napredovale, da je telo za fiksacijo neprimerno, toliko bolj tudi za pouk. Menimo, da smo skladno z izjavo darovalca dolžni prevzeti tudi takšno truplo, saj bi zavrnitev ponovno pomenila sporen in etično vprašljiv odnos tako do darovalca kot do svojcev."

Prepustitev telesa po smrti ne prinaša torej nikakršnega finančnega nadomestila ne darovalcu in ne svojcem. Inštitut se obveže, da bo pokril stroške prevoza iz kraja smrti do inštituta ter da bo poskrbel in plačal anonimen pokop posmrtnih ostankov. V zadnjih letih število darovalcev ves čas narašča. Stroške, ki jih ima inštitut s pokopom darovanih trupel, Inštitutu za anatomijo po več kot dvajset letih prizadevanj sedaj delno povrne Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, če so bili darovalci tam zavarovani. Ob odločitvi, kaj s svojimi posmrtnimi ostanki, je treba pomisliti na to, da pomeni darovanje trupla hvalevredno humanitarno delo, še poudarja prof. dr. Ravnik.

""Pregledajo" jih od 15 do 20

Medicinska fakulteta v Ljubljani je ena redkih fakultet v Evropi, kjer imajo študenti možnost učiti se na podarjenih truplih. Slovenija ima, je prepričan dr. Dean Ravnik, na tem področju dovolj liberalno zakonodajo, tovrstnemu darovanju pa so ljudje tudi vse bolj naklonjeni. Na srečo, lahko rečemo, kajti plastični modeli in računalniki nikoli ne morejo povsem nadomestiti učenja na pravih truplih. Ta čas imajo na inštitutu več kot tisoč podpisanih izjav o darovanju trupel. Na leto prejmejo od 70 do 90 trupel, "pregledajo" pa jih od 15 do 20.

Na Inštitutu za anatomijo opravljajo raziskave (na primer rekonstrukcije prometnih nesreč) tudi v sodelovanju s fakulteto za strojništvo.

 Vir: Priloga Bonbon, Ko mrtvi učijo žive, avtor: Zlatka Rashid