Vraže in verovanja o mrtvih in pokopališči

Ponudniki

Najbolj brano

Prijavite se na e-NOVICE

Priporoči prijatelju

Priljubljene

Vraže in verovanja o mrtvih in pokopališči

Smrt in kraj poslednjega počitka sta nedvomno dva zelo tabuizirana pojma. Skozi zgodovino slovenskih pokopališč so se tako razvile različne vraže in verovanja, povezana s pokopališči in mrtvimi.

OBREDI V POVEZAVI S PRAZNIKOM VSEH SVETIH

Pred praznikom vseh svetih je bil zapovedan post, čez noč pa so ljudje vračajočim se dušam pokojnih na okna nastavljali hrano, jim pripravljali ležišče ob ognjišču, pripravili olje, da si namažejo rane in jim puščali prižgano svetilko, da najdejo pot domov.

Revežem, ki so predstavljali mrtve prednike, so razdeljevali posebne kruhke, reveži pa naj bi v zahvalo zanje molili za duše pokojnih.

Delo in zabava sta bila na ta dan prepovedana, ljudje so prerokovali iz npr. prsne kosti zaužitega petelina, glede na vreme prvega novembra pa so napovedovali letino.

POKOPALIŠČE KOT PROSTOR VIDENJ

Na noč vseh svetih naj bi tisti, ki bi ob enajsti uri zvečer stal pod križem, videl vse tiste, ki bodo prihodnje leto umrli. Kdor pa bi ob polnoči stal z eno nogo na posvečeni zemlji, z drugo pa na neposvečeni, naj bi slišal mrtveca, ki prebira prerokbe in skrivnosti iz »črnih bukev«.

POKOPALIŠČE KOT POSEBNO MESTO

Poleg križišč in gričev, so tudi pokopališča po verovanju ljudi posebna mesta, kjer naj bi bila npr. morišča čarovnic ali primeren prostor za odstranjevanje bradavic. Rož s pokopališča naj se ne trga in ovohava, ker lahko zbolimo za boleznijo, za katero je pokojnik umrl. Ob uporabi deske z grčo s pokopališča pa naj bi človek videl čarovnice.

VRAŽE V ZVEZI Z GROBOM

Če je bil grob izkopan med božičnimi prazniki ali ob novem letu, so verovali, da bo prihodnje leto umrlo veliko ljudi. Za oslabitev sovražnika so uporabljali deveti grob od glavnega križa, v katerega so pred sončnim vzhodom zakopali sovražnikove lase z glavnika. Krsta in njeni deli, posebej žebelj, naj bi bili dobri pripomočki za kvartopirsko srečo. Žebelj, kot tudi zemlja iz groba, naj bi bila dobra pripomočka za odpravljanje strahu, nevidnost, zdravljenje in podobno. V svež grob odrasle osebe je bil običajno zasajen preprost križ iz trsk. Dan zatem je nekdo iz kroga svojcev molil kleče na grobu, potegnil križ iz zemlje in ga položil na grob. Če bi križ ostal zapičen v zemljo, bi umrlemu prebodel srce.

ŽIVALI KOT ZNANILKE SMRTI

Vsak, ki je prebral Vandotovega Kekca, si je gotovo zapomnil, kako se je sicer neustrašni Bedanec bal sovjega skovikanja. Seveda samo zato, ker je trdno verjel, da sova (ponekod to velja za čuka) oznanja prihajajočo smrt. Tudi pasje zavijanje za marsikoga pomeni bližino smrti. Po drugi strani pa neizogibno smrt prikliče krt - žival, ki se sicer ne oglaša, preživi pa veliko časa pod zemljo. Ponekod namreč verujejo, da bo v hiši v kratkem mrlič, kadar krt rije izpod hiše ali od hiše stran.

Manj znane so vraže o žuželkah, ki jih povezujejo s smrtjo. V srednji Ameriki verjamejo, da so majhne leteče žuželke duše mrtvih, ki obiskujejo ta svet. Hrošči poleg nesreče, nečistosti in odvratnosti simbolizirajo tudi smrt. To sicer ne velja za vse hrošče – pikapolonica in skarabej sta npr. živali, ki, ravno nasprotno, prinašata srečo – dva tipična »mračna« predstavnika sta bramor in rogač, katerima je treba preprečiti, da ne zaideta v hišo.

VRAŽE O SMRTI IZ NAŠIH KRAJEV

Ker so se žalujoči že od nekdaj bali, da se ne bi kdo od umrlih »vrnil«, se je skozi zgodovino pojavilo kar nekaj varnostnih ukrepov in obredov povezanih s smrtjo. Ko so na primer truplo odnesli iz hiše, so morali pogrebci razbiti stole, na katerih je stala krsta in pa posodo z blagoslovljeno vodo. Sploh je bilo potrebno izliti vso vodo iz posod, da si ne bi smrt v njej umila kose. Domači so se dotaknili nog umrlega, da ga bi laže pozabili in da jih ne bi prihajal strašit. Vrata za pogrebci so se morala takoj zapreti, da ne bi umrl še kdo.

Ko je umrl gospodar na kmetiji, so to povedali tudi živini, rekoč: »Vstanite, gospodar je umrl!« To pa zato, da živina ne bi polegla, zaspala in sledila mrtvemu. Ko je umrla ženska in so zvonovi zvonili za njo, so se morala za možitev godna dekleta hitro usesti v večji škaf. To je pomenilo, da se bodo zagotovo omožila.

Kdor je umrl ob lepem dnevu, je imel srečo, ker je zagotovo prišel v nebesa. Da pa bi po smrti prispeli v nebeško kraljestvo ne glede na vreme, so si ljudje zagotovili tako, da so na strop pritrdili ribji mehur. Če so starejši ljudje naenkrat zopet lahko brali brez očal, je to bilo jasno znamenje, da jim je smrt blizu.

In še koristen namig za tiste, ki imajo opravka s sodišči: kdor si prisvoji prt, ki je podpiral spodnjo čeljust umrlega, bo dobil vloženo tožbo.

HIŠA NA POKOPALIŠČU

Vraževeren ali ne, vsak, ki se loti gradnje hiše, verjetno ne bi želel, da bi njegov bodoči dom stal na ozemlju, kjer je bilo včasih pokopališče. Vseeno se včasih zgodi, da je parcela, ki je označena za zazidljivo, nekoč predstavljala posvečen kraj, kjer so ležale kosti prednikov, pa čeprav pred davnimi časi.

Pokopališče se da preseliti, kosti v stoletjih strohnijo, pričevanja nekaterih pa vseeno govorijo o raznih čudnih »energijah« in pojavih, ki se dogajajo na takih krajih:

Mlada družina je kupila poceni zemljišče na robu manjšega mesta in si tam zgradila hišo. Najstarejša hči se je po par letih bivanja v novi hiši začela pritoževati nad mrazom, ki je občasno zavel po prostorih in se poleti in pozimi zavijala v topla oblačila, ne glede na visoke zunanje temperature. To pa še ni bilo vse. Stalno jo je preganjal občutek prisotnosti nekoga, včasih se ji je zazdelo celo, da sliši poleg sebe tiho dihanje. Ko je nekega večera sedela sama v dnevni sobi pred televizorjem, je z glasnim pokom nenadoma pregorela žarnica. Deklica se je prestrašila in sklenila, da bo šla raje spat. Pot do spalnice jo je vodila skozi kuhinjo in ko je stopila skozi vrata, je od groze otrpnila. Vsa vratca kuhinjskih omaric so bila odprta.

Starši, ki jih je prebudilo kričanje, so bili prav neprijetno presenečeni ob nenavadnem prizoru, vendar so hčerki verjeli. Oče se je naslednji dan pozanimal pri starejšem človeku, ki je živel v bližini, o zgodovini kraja, kjer je postavil hišo, in ta mu je zaupal grozljivo zgodbo. Prav na mestu, kjer stoji hiša, so v času prve svetovne vojne pobili nekaj ljudi, jih kar tam zagrebli in od takrat naj bi tam strašilo.

Zgodbice za lahkoverne in neusahljivi vir snovalcev grozljivk? Mogoče. Vsekakor pa tudi na opuščena pokopališča ne moremo kar tako graditi. Opuščeno pokopališče se sme za ureditev parkov urediti šele po preteku 10 let od zadnjega pokopa, za druge namene pa šele po preteku 30 let od zadnjega pokopa. Pred tem ga je potrebno še prekopati, posmrtne ostanke pa prenesti v skupno grobišče na pokopališču, ki je v uporabi.

Ponudniki

Najbolj brano

Prijavite se na e-NOVICE

Priporoči prijatelju

Priljubljene

Najbolj brano

Življenjske situacije