Praznovanje spomina na mrtve izhaja še iz poganskih časov. Pozimi, ko so noči daljše in dnevi krajši, se po izročilu zle sile okrepijo in duše umrlih se vračajo na zemljo. Ta čas je primeren za čaščenje mrtvih, čeprav je Cerkev v osmem stoletju čaščenje mrtvih nadomestila s čaščenjem svetnikov.

CERKEV IN PRAZNOVANJE PRVEGA NOVEMBRA

V drugi polovici 3. stoletja je Cerkev častila samo spomin na umrle mučence, kasneje se je čaščenje razširilo tudi na svetnike. Ker je zaradi naraščajočega števila le-teh zmanjkalo godovnih dni, je Cerkev uvedla poseben spominski dan za vse. Praznik se od začetka ni praznoval na prvi november, ampak na trinajsti maj. Na prvi november ga je leta 835 prestavil papež Gregor II in sicer iz povsem praktičnih razlogov – meseca maja je bilo za množice romarjev, ki so romali v Rim premalo hrane na razpolago. 

Ob koncu prvega tisočletja je Cerkev začela drugega novembra praznovati spomin na verne duše.

ZAČETEK OBISKOVANJA POKOPALIŠČ

Običaj obiskovanja pokopališč za prvi november, kot ga poznamo zdaj, se je začel relativno pozno – šele v 19. stoletju. Z uvedbo socializma pa so se pri nas začele javne žalne slovesnosti v spomin padlim borcem in žrtvam 2. svetovne vojne. Prvi november je tako postal tudi dela prost dan.

KRAŠENJE GROBOV ZA PRVI NOVEMBER

Naši predniki so grobove za prvi november običajno okrasili z mahom in cvetjem, ponekod pa so s črno prstjo, ali belim peskom na grobu naredili križ.

Kasneje so na grobove začeli nositi šopke - še danes so zelo priljubljeni šopki krizantem - marsikje pa je naravno cvetje nadomestilo umetno.

Poleg prinašanja cvetja je še vedno živ običaj prižiganja sveč, kar pa predstavlja tudi večjo možnost onesnaževanja okolja, zato je smiselno, da količino sveč na grobu zmanjšamo.

Vir: Mateja Habinc: »Gresta v nedeljo popoldne na pokopališče?«, Ljubljana 2000