Prikaz dejanja samomora je bil v upodabljajoči umetnosti skozi stoletja stalnica, le stališče do samomora se je spreminjalo glede na družbene razmere.

Pred letom1400 n.št. je bila Cerkev glavna nosilka umetnosti in tematika samomora je bila tako opisana samo v povezavi z nekaterimi bibličnimi junaki, najpogosteje z Judo Iškarijotom, Samsonom ter Savlom in njegovem oprodo.

 (Savlov samomor, Pieter Bruegel)

V 15. stoletju so začeli umetniki upodabljati posvetne predmete, mite, portrete in krajine – dejanje samomora pa jim je predstavljalo herojsko dejanje – sicer tragično, vendar razumljivo.

 (Kleopatra, Guido Reni)

V letih 1700 – 1800 e bil samomor v umetnosti znanilec zla, povezan z grešnim življenjem.

 (Lukrecija,  Hopfer)

V naslednjih sto letih se je odnos umetnika do samomora zopet spremenil – umetnik postane nevtralni opazovalec, upodabljanje samomora pa skuša prikazati nesmiselnost le-tega in njegov odklon od stališča zdravega razuma.

 (Ofelija, Redon)

Obdobje 1870 – 1930 se je v  upodabljanju samomora odražalo kot protest proti nehumanim socialnim pogojem.

  (Mrtva sobana, Edvard Munch)

Dela po letu 1930 govorijo o tako imenovanem »ambivalentnem« samomoru in samomoru kot klicu na pomoč.

 (Anon – Margritte)